»Ni ničesar, kar je zame oziroma za nas povsem samoumevno in vsakdanje. Pa vendar sodimo. Sodimo ves čas. Čeprav nimamo ekstremnih izkušenj v ekstremnih okoliščinah. Od kod nam torej pravica, da sodimo? Je morda nujno potrebno vsaj to, da si zares skušamo predstavljati takšne izkušnje in takšne okoliščine? Ali da nehamo soditi kar tja povprek? Je morda čas, da obmolčimo?«